NOVO - NOVO - NOVO - NOVO - NOVO - NOVO - NOVO - NOVO
PA PRIŠLA BO, POMLAD
Roman Pa prišla bo, pomlad ni klasična biografska zgodba o Ani Dimnik, o ženski, ki so jo že za časa njenega življenja (1852 – 1921) poimenovali Slovenska mati. Čeprav je Ana Dimnik osrednji lik romana, pa se skozi njeno življenjsko zgodbo dobesedno sprehodijo tudi bolj ali manj znane osebnosti takratnega časa, pa tudi povsem navadni ljudje z eksistenčnega roba. Kljub vsemu pa je poudarek romana na vsej Anini izjemno bogati zapuščini.
Ana Dimnik je kot velika zagovornica slovenstva in narodno zavedna aktivistka imela tudi močan vpliv na mnoge politike tistega časa, na Ivana Tavčarja, Ivana Hribarja in druge, ki so jo cenili in spoštovali. Bila je zares izjemna ženska, kar so ji priznavali tudi njeni nasprotniki.
Že podatek, da se je njenega pogreba udeležilo med deset in petnajst tisoč ljudi z vseh koncev takratnih slovenskih dežel in celo iz zamejstva ter tujine, priča o njeni priljubljenosti, obenem pa tudi o velikem spoštovanju njenega dela.
Najpomembnejše, po čemer so jo poznali in spoštovali prav vsi, sta bili njena dobrota in velikodušnost. Ana Dimnik je bila zares znana po tem, da je pomagala domala vsem, ki so bili v stiski. Ne glede na stan, na politično, versko ali drugo pripadnost. Na njenem domu in v njeni gostilni “Pri Dimnik” so bila vrata vedno odprta revežem, beračem ali družinam na robu preživetja. “Ne bom obubožala, če dam siromaku kos kruha!” je večkrat dejala. Pomagala je tudi družinam in ženam rudarjev, največkrat z nasveti, nemalokrat pa tudi gmotno.
Drugo poslanstvo Ane Dimnik, ki ji ga je še kot dekletu vcepil trboveljski župnik Hašnik, pa so bile knjige in ljubezen do maternega jezika. Kot velika ljubiteljica knjig in branja se je kmalu vključila v delo Ciril–Metodovega društva in postala zaupnica za zasavske kraje. Danes se sliši smešno, a v njenih časih branje in pisanje v slovenskem jeziku nista bila tako samoumevna, še v šolah ne, in tako je Ana z drugimi narodnozavednimi iz krožka CMD skrbela za abecednike in otroške knjige, ki so jih brezplačno delili šolam in revnim knapovskim družinam.
Ob tem je spoznala in navezala zelo tesne stike s Franjo Tavčar, soprogo pisatelja Ivana Tavčarja, ki jo je kasneje pridobila tudi za sodelovanje v enem od prvih ženskih gibanj, v Splošnem slovenskem ženskem društvu. Vse to jo je nazadnje pripeljalo tudi do sicer neformalnega sodelovanja v politiki, pa čeprav takrat ženske niso imele niti volilne pravice. Preko ljubezni do knjig je Ana Dimnik spoznavala ne le literaturo in ljubiteljske bralke in bralce, pač pa tudi pomembne literate tistega časa. Ko je njen sin Ivan študiral na Dunaju, je Ana Dimnik, kot bi bila mati vsem in ne le Ivanu, na različne načine pomagala takratnim študentom, sostanovalcem svojega sina – Ivanu Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku in kiparju Francu Bernekerju. Z njimi in z mnogimi drugimi je ohranjala tesne stike vse do svoje prerane smrti.
Tretje poslanstvo Ane Dimnik, mogoče še najmanj poznano, zato pa nič manj pomembno, pa je bilo njeno narodnozavedno in buditeljsko delo. Njen odpor do vsega nemškega in avstrijskega, kar je v takratni Avstro–Ogrski močno prevladovalo po vseh slovenskih deželah - v njeni gostilni je bilo za časa njenega življenja strogo prepovedano govoriti nemško - je bil širše znan, zato si je, ko je šla 1910. leta v Beograd na kronanje kralja Petra I., nakopala tudi dokajšnje težave z oblastmi. Čeprav je vsaj zadnje leto pred smrtjo izražala negodovanje nad načinom vladanja takrat še regenta Aleksandra Karadžordževića, ki je težil k centralizmu in s tem slabil slovenski vpliv, pa je bila dolga leta prepričana zagovornica ustanovitve državne tvorbe, v kateri bi se združili bratje po krvi, jeziku in kulturi, kar se je ob koncu I. svetovne vojne z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev tudi zgodilo. Ob njeni smrti sta tako kralj Peter I. kot regent Aleksander na poslednjo pot Ane Dimnik poslala svoji delegaciji, ki pa ju v več tisočglavi množici sploh ni bilo opaziti. O njeni smrti in o strašanski izgubi za slovenski narod takrat niso pisali samo slovenski časopisi, pač pa tudi nemški, kar kaže na to, da je bila spoštovana in cenjena tudi pri tistih, ki jim je bila večkrat hud trn v peti.
Ana Dimnik je kot velika zagovornica slovenstva in narodno zavedna aktivistka imela tudi močan vpliv na mnoge politike tistega časa, na Ivana Tavčarja, Ivana Hribarja in druge, ki so jo cenili in spoštovali. Bila je zares izjemna ženska, kar so ji priznavali tudi njeni nasprotniki.
Že podatek, da se je njenega pogreba udeležilo med deset in petnajst tisoč ljudi z vseh koncev takratnih slovenskih dežel in celo iz zamejstva ter tujine, priča o njeni priljubljenosti, obenem pa tudi o velikem spoštovanju njenega dela.
Najpomembnejše, po čemer so jo poznali in spoštovali prav vsi, sta bili njena dobrota in velikodušnost. Ana Dimnik je bila zares znana po tem, da je pomagala domala vsem, ki so bili v stiski. Ne glede na stan, na politično, versko ali drugo pripadnost. Na njenem domu in v njeni gostilni “Pri Dimnik” so bila vrata vedno odprta revežem, beračem ali družinam na robu preživetja. “Ne bom obubožala, če dam siromaku kos kruha!” je večkrat dejala. Pomagala je tudi družinam in ženam rudarjev, največkrat z nasveti, nemalokrat pa tudi gmotno.
Drugo poslanstvo Ane Dimnik, ki ji ga je še kot dekletu vcepil trboveljski župnik Hašnik, pa so bile knjige in ljubezen do maternega jezika. Kot velika ljubiteljica knjig in branja se je kmalu vključila v delo Ciril–Metodovega društva in postala zaupnica za zasavske kraje. Danes se sliši smešno, a v njenih časih branje in pisanje v slovenskem jeziku nista bila tako samoumevna, še v šolah ne, in tako je Ana z drugimi narodnozavednimi iz krožka CMD skrbela za abecednike in otroške knjige, ki so jih brezplačno delili šolam in revnim knapovskim družinam.
Ob tem je spoznala in navezala zelo tesne stike s Franjo Tavčar, soprogo pisatelja Ivana Tavčarja, ki jo je kasneje pridobila tudi za sodelovanje v enem od prvih ženskih gibanj, v Splošnem slovenskem ženskem društvu. Vse to jo je nazadnje pripeljalo tudi do sicer neformalnega sodelovanja v politiki, pa čeprav takrat ženske niso imele niti volilne pravice. Preko ljubezni do knjig je Ana Dimnik spoznavala ne le literaturo in ljubiteljske bralke in bralce, pač pa tudi pomembne literate tistega časa. Ko je njen sin Ivan študiral na Dunaju, je Ana Dimnik, kot bi bila mati vsem in ne le Ivanu, na različne načine pomagala takratnim študentom, sostanovalcem svojega sina – Ivanu Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku in kiparju Francu Bernekerju. Z njimi in z mnogimi drugimi je ohranjala tesne stike vse do svoje prerane smrti.
Tretje poslanstvo Ane Dimnik, mogoče še najmanj poznano, zato pa nič manj pomembno, pa je bilo njeno narodnozavedno in buditeljsko delo. Njen odpor do vsega nemškega in avstrijskega, kar je v takratni Avstro–Ogrski močno prevladovalo po vseh slovenskih deželah - v njeni gostilni je bilo za časa njenega življenja strogo prepovedano govoriti nemško - je bil širše znan, zato si je, ko je šla 1910. leta v Beograd na kronanje kralja Petra I., nakopala tudi dokajšnje težave z oblastmi. Čeprav je vsaj zadnje leto pred smrtjo izražala negodovanje nad načinom vladanja takrat še regenta Aleksandra Karadžordževića, ki je težil k centralizmu in s tem slabil slovenski vpliv, pa je bila dolga leta prepričana zagovornica ustanovitve državne tvorbe, v kateri bi se združili bratje po krvi, jeziku in kulturi, kar se je ob koncu I. svetovne vojne z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev tudi zgodilo. Ob njeni smrti sta tako kralj Peter I. kot regent Aleksander na poslednjo pot Ane Dimnik poslala svoji delegaciji, ki pa ju v več tisočglavi množici sploh ni bilo opaziti. O njeni smrti in o strašanski izgubi za slovenski narod takrat niso pisali samo slovenski časopisi, pač pa tudi nemški, kar kaže na to, da je bila spoštovana in cenjena tudi pri tistih, ki jim je bila večkrat hud trn v peti.
MNENJA O ROMANU "Pa prišla bo, pomlad":
»V srca ljudi se je Ana Dimnik zapisala kot slovenska mater, kot sinonim dobrote in narodne zavednosti. Z najnovejšim romanom Romana Kukoviča se njeno življenje razgrinja na povsem nov, drugačen in celovit način in jo ponovno uvršča med najpomembnejše Slovenke prve polovice preteklega stoletja. Roman Pa prišla bo, pomlad se postavlja ob bok spominski plošči in Bernekerjevemu reliefu, ki odslej Ano Dimnik skupaj utrjujeta v narodovem zgodovinskem spominu.«
- dr. Nelida Nemec (umetnostna zgodovinarka)
»Čestitam, dragi Roman Kukovič. Izjemna Slovenka, nam vsem svetel zgled.«
- Marta Kos (nekdanja veleposlanica)
»Kri ni voda! Četudi je bila Ana Dimnik moja praprababica, je bilo njeno življenje vedno tako nekako oddaljeno, zapisano bolj v zgodovino družinskega izročila kot v naše gene. Ampak z leti opažam, da del nje živi dalje - tudi v meni. Hvala Roman Kukovič, da si Anino zgodbo vzel pod drobnogled in jo strnil v roman.«
- Barbara Kužnik (prapravnukinja Ane Dimnik)
- dr. Nelida Nemec (umetnostna zgodovinarka)
»Čestitam, dragi Roman Kukovič. Izjemna Slovenka, nam vsem svetel zgled.«
- Marta Kos (nekdanja veleposlanica)
»Kri ni voda! Četudi je bila Ana Dimnik moja praprababica, je bilo njeno življenje vedno tako nekako oddaljeno, zapisano bolj v zgodovino družinskega izročila kot v naše gene. Ampak z leti opažam, da del nje živi dalje - tudi v meni. Hvala Roman Kukovič, da si Anino zgodbo vzel pod drobnogled in jo strnil v roman.«
- Barbara Kužnik (prapravnukinja Ane Dimnik)
DEKLICA Z GUMBOM
Založba PRIMUS 2022
Delo temelji na resničnih dogodkih, ki jih je avtor opisal tako, da se ni opredeljeval med dobrim in zlom, ampak jih je nanizal brez nalaganja krivde enim ali drugim. V romanu tudi ne najdemo obtoževanj ali ideološke obremenjenosti. Preprosto gre za delo, katerega opisi govorijo sami zase. Vse ostale zaključke avtor prepušča bralcem in bralkam.
V romanu se posveča medsebojnim odnosom, v katerih so se po letu 1941 znašli vsi – obe okupatorski vojski (Nemci in Italijani), domobranske enote, RKC, partizani, takratna partija, medtem ko sam »narod« predstavlja deklica Hermina, ki edina nastopa skozi celoten roman in je svojevrstna rdeča nit dogajanj. Posebnost romana je tudi v tem, da avtor vsako poglavje zaključuje z mislimi oziroma s citati, ki v večini potrjujejo avtorjevo podmeno, da kljub vsemu nobena vojna ni dobra. Vojne niso samo obrušene statistike, pač pa usode tisočev posameznikov.
Roman je zato freska tako grozot, ki jih je človek sposoben, kot tudi človečnosti, ki je te grozotnosti sposobna izničiti. Nemoč malega človeka je v vojnah namreč na še večjih preizkušnjah in mukah, ki jih na žalost mnogi plačajo z najvišjo ceno – z življenjem. Zato je prav, da poznamo tudi njihove usode. Tudi usodo Deklice z gumbom.
Avtor o knjigi:
Navdih sem črpal iz spominov mojih staršev in starih staršev, do pričevanj drugih, tako znanih in manj znanih akterjev tistega časa, kot povzetkov iz zgodovinskih publikacij. Izziv za samo pisanje mi je bilo vsekakor današnje dvojno dojemanje tistega časa, še bolj pa težnje vseh vpletenih, da obstaja ena sama resnica. Ki je v nobeni vojni NI. Knjiga je namenjena vsem bralcem. Tako mladim, kot starejšim. Kot rečeno, ni ene same resnice. Zato tudi ni možen samo en pogled na tisti čas s piedestala »zmagovalcev«. Obenem pa se soočamo z za zgodovino nevarnimi in tudi neokusnimi poskusi drugačne interpretacije tistega časa. Tista vojna, o kateri pišem, se ne dogaja danes in zato interpretacije dogodkov, odločitev in dejanj ne moremo sprejemati skozi prizmo današnjega dojemanja sveta, zakonodaje, spoštovanja človekovih pravic ali skozi oči demokracije. Takrat je, vsaj pri nas, ni bilo. Niti za ščepec. Takrat so bili časi povsem drugačni in zato vzporednice ali celo obtožbe v smislu, kaj je kdo storil narobe z vidika današnjega stanja, niso relevantne. Relevantno je tisto, kar je bilo takrat obče sprejemljivo. Žal je v vojnah »sprejemljivo« vse. Gre za izrazito protivojni roman. Vojna je zlo. Vsaka vojna! To je edino sporočilo.
V romanu se posveča medsebojnim odnosom, v katerih so se po letu 1941 znašli vsi – obe okupatorski vojski (Nemci in Italijani), domobranske enote, RKC, partizani, takratna partija, medtem ko sam »narod« predstavlja deklica Hermina, ki edina nastopa skozi celoten roman in je svojevrstna rdeča nit dogajanj. Posebnost romana je tudi v tem, da avtor vsako poglavje zaključuje z mislimi oziroma s citati, ki v večini potrjujejo avtorjevo podmeno, da kljub vsemu nobena vojna ni dobra. Vojne niso samo obrušene statistike, pač pa usode tisočev posameznikov.
Roman je zato freska tako grozot, ki jih je človek sposoben, kot tudi človečnosti, ki je te grozotnosti sposobna izničiti. Nemoč malega človeka je v vojnah namreč na še večjih preizkušnjah in mukah, ki jih na žalost mnogi plačajo z najvišjo ceno – z življenjem. Zato je prav, da poznamo tudi njihove usode. Tudi usodo Deklice z gumbom.
Avtor o knjigi:
Navdih sem črpal iz spominov mojih staršev in starih staršev, do pričevanj drugih, tako znanih in manj znanih akterjev tistega časa, kot povzetkov iz zgodovinskih publikacij. Izziv za samo pisanje mi je bilo vsekakor današnje dvojno dojemanje tistega časa, še bolj pa težnje vseh vpletenih, da obstaja ena sama resnica. Ki je v nobeni vojni NI. Knjiga je namenjena vsem bralcem. Tako mladim, kot starejšim. Kot rečeno, ni ene same resnice. Zato tudi ni možen samo en pogled na tisti čas s piedestala »zmagovalcev«. Obenem pa se soočamo z za zgodovino nevarnimi in tudi neokusnimi poskusi drugačne interpretacije tistega časa. Tista vojna, o kateri pišem, se ne dogaja danes in zato interpretacije dogodkov, odločitev in dejanj ne moremo sprejemati skozi prizmo današnjega dojemanja sveta, zakonodaje, spoštovanja človekovih pravic ali skozi oči demokracije. Takrat je, vsaj pri nas, ni bilo. Niti za ščepec. Takrat so bili časi povsem drugačni in zato vzporednice ali celo obtožbe v smislu, kaj je kdo storil narobe z vidika današnjega stanja, niso relevantne. Relevantno je tisto, kar je bilo takrat obče sprejemljivo. Žal je v vojnah »sprejemljivo« vse. Gre za izrazito protivojni roman. Vojna je zlo. Vsaka vojna! To je edino sporočilo.
Nova zbirka NOVEL - 2022
TRŽAŠKE NOVELE
Zgodbe opisujejo dogajanja v mestu Trst v različnih obdobjih. Čas II. svetovne vojne, ki se preplete s sedanjostjo, Trst iz slovenskega Krasa od blizu v času ex Jugoslavije in današnji, več kot le multinacionalni in multikulturni Trst.
Zgodbe opisujejo dogajanja v mestu Trst v različnih obdobjih. Čas II. svetovne vojne, ki se preplete s sedanjostjo, Trst iz slovenskega Krasa od blizu v času ex Jugoslavije in današnji, več kot le multinacionalni in multikulturni Trst.
- Izgubljeni v raju
- V spokoju sprave
- Vremski Britof – Trst
Zbirko novel si lahko pridobite brezplačno s klikom na spodnjo povezavo!
trŽaŠke_novele.pdf | |
File Size: | 1145 kb |
File Type: |
OSVOBOJENE MISLI IN BESEDE
Cenjeni obiskovalci moje spletne strani!
Skupaj z Založbo MAKS VIKTOR vam omogočamo, da si BREZPLAČNO preneseta na svoj računalnik ali bralnik elektronskih knjig zbirko izbranih kolumn OSVOBOJENE MISLI IN BESEDE.
Pričujoča zbirka »OSVOBOJENE MISLI IN BESEDE« je nastala iz kolumn, zapisov, ki jih je avtor predhodno že objavljal na različnih družbenih omrežjih. Zapisi odražajo avtorjevo subjektivno mnenje o posameznih družbenih vprašanjih, do katerih se avtor odziva kritično, a vendar ne z distance, temveč kot refleks nekoga, ki je bil, kot vsak državljan, osebno nagovorjen od dnevne politike. Seveda le preko dejanj te politike same. Zapise bi lahko označili tudi kot subjektivno (samo)refleksijo in kolaž literarnih ilustracij, kot jih vidi avtor sam.
Kolega novinar Jurij POPOV je med drugim v spremni besedi o zbirki zapisal:
Roman Kukovič opozarja na aktualno dogajanje, ki je po njegovi novinarski presoji ključnega pomena v današnjem času, pri pisanju se opira na preverljive vire in podlage, ne manipulira s pojmi in vsemi drugimi dejstvi, zapisano sloni na opazno odgovornem odnosu do bralk in bralcev kot tudi do sebe in same narave novinarskega dela, iz njegovega diskurza veje spoštovanje do človeka kot takega in še posebej njegovega dostojanstva.
Skupaj z Založbo MAKS VIKTOR vam omogočamo, da si BREZPLAČNO preneseta na svoj računalnik ali bralnik elektronskih knjig zbirko izbranih kolumn OSVOBOJENE MISLI IN BESEDE.
Pričujoča zbirka »OSVOBOJENE MISLI IN BESEDE« je nastala iz kolumn, zapisov, ki jih je avtor predhodno že objavljal na različnih družbenih omrežjih. Zapisi odražajo avtorjevo subjektivno mnenje o posameznih družbenih vprašanjih, do katerih se avtor odziva kritično, a vendar ne z distance, temveč kot refleks nekoga, ki je bil, kot vsak državljan, osebno nagovorjen od dnevne politike. Seveda le preko dejanj te politike same. Zapise bi lahko označili tudi kot subjektivno (samo)refleksijo in kolaž literarnih ilustracij, kot jih vidi avtor sam.
Kolega novinar Jurij POPOV je med drugim v spremni besedi o zbirki zapisal:
Roman Kukovič opozarja na aktualno dogajanje, ki je po njegovi novinarski presoji ključnega pomena v današnjem času, pri pisanju se opira na preverljive vire in podlage, ne manipulira s pojmi in vsemi drugimi dejstvi, zapisano sloni na opazno odgovornem odnosu do bralk in bralcev kot tudi do sebe in same narave novinarskega dela, iz njegovega diskurza veje spoštovanje do človeka kot takega in še posebej njegovega dostojanstva.
ZA BREZPLAČNO VERZIJO ZBIRKE V FORMATU ePUB KLIKNITE TUKAJ
|
|
ZA BREZPLAČNO VERZIJO ZBIRKE V FORMATU pdf KLIKNITE TUKAJ
|
|
GOSPODAR PEKLA
založba Maks Viktor, Ljubljana, 2020 Napet, izvirni triler. Ljubljana konec leta 2019. Radikalizirani ekstremist želi spremeniti SVET! Ne izbira sredstev, ne načinov. Važen mu je le - CILJ! Mu bo uspelo? Več o romanu si preberite na spletni strani GOSPODAR PEKLA
|
TARTINIJEV KLJUČ - mladinski roman
ZALOŽBA MAKS VIKTOR - 2020
PONATIS DRUGA, DOPOLNJENA IZDAJA! Roman, ki se dogaja v mestu, kjer zaradi ozkih uličic še sence stojijo pokonci ! Zanimiva in napeta zgodba o treh mladostnikih, ki se povsem po naključju srečajo v Piranu. Barbara tja pride z očetom iz Ljubljane, Mario je domačin in pozna vsako ped Pirana, prisrčni Robert pa je v najlepše mesto na Jadranu prišel s počitniško kolonijo. Ko Barbara dobi od neznanca čuden SMS, pa se zapleti šele začnejo. Zlobni Grandemare in njegov nerodni pomočnik Jofa iščeta po mest dragocenost, vendar jima pri iskanju delajo preglavice zagonetke, ki vodijo do cilja. Bolj uspešna je trojica Barbara, Mario in Robert, ki ji tudi s pomočjo starega ribiča Adelia in klošarja Ariela uspeva reševati skrivnostne uganke. Bi vi rešili eno od prvih, ki jo dobijo : 17-16-17-16-11-5-10-17-10 DOPO 23-18-1-17-1-21 MAPARCIPANAPA IPIN 17-16-10-20-4-10-17-16 KAPAMAPEN KIPI 10-17-1-14-1-17-1 PRAPAVIPI 15-1-17-1-17-1-17-10-19 ? Več o romanu najdete na internetni strani TARTINIJEV KLJUČ! |
Roman KUKOVIČ
POLJUB Z OKUSOM TIMIJANA Založba MAKS VIKTOR, 2018 188 str. Broširano So naključja tista, ki nas v določenih trenutkih življenja presenetijo ali je to usoda, ki je zapisana že davno prej, preden nas presenetijo ključni dogodki na poti življenja? Julija in Odi(sej), oba v poznih zrelih letih, sta podobna presenečenja že doživela in ko se srečata v idilični alpski dolinici ob Smaragdnem jezeru, kjer naj bi z družbo preživela božično-novoletne praznike, se stvari zapletejo. Osebe, za katere mislita, da jih poznata, se v odmaknjenem okolju popolnoma spremenijo in pokažejo svoj pravi jaz. Bo njuna ljubezen močnejša od vplivov drugih, bosta znala storiti korak naprej in pozabiti zamere ter srčne bolečine, zaznamovane z njuno kratko, a sila intenzivno izkušnjo v preteklosti? Pričujoči roman »Poljub z okusom timijana« poda odgovor na vsa postavljena vprašanja. Roman je nadaljevanje pri bralcih/kah sila lepo srejetega in branega romana ŠKRŽATI Z LAVANDE. |
R.K.Redbridge - Roman KUKOVIČ LAHKO NOČ, TOVARIŠ STALIN ZALOŽBA MAKS VIKTOR, 2017 387 st. Broširano Zgodovinsko-politični triller "Lahko noč, tovariš Stalin" je postavljen v leto 1952 in 1953, govori pa o poskusih atentata ruskih agentov na Tita in o odgovoru jugoslovanskih agentov na te poskuse. Zgodba ne poteka zgolj na relaciji Jugoslavija - ZSSR, v njo so vpleteni še CIA, MOSAD ter številne znane osebnosti tistega časa: Tito, Djilas, Stevo Krajačić, Stalin, Molotov, Hruščov, Truman, Churchill, Dolores Ibarruri, Enver Hoxa, Duško Popov (agent, ki je bil inspiracija za agenta 007) ... Večina dogodkov je resničnih in preverjenih. Poanto romana potrjujejo tudi zgodovinarji, in sicer na podlagi arhivov v Beogradu in Moskvi ter govoric v zvezi s tem v 50-ih letih, ki jasno namigujejo, da Stalin ni umrl naravne smrti in da mu je Tito tudi osebno, preko kratkega pisemca, zagrozil, češ, "ti si poslal name številne atentatorje, jaz bom le enega samega ..." |
Trboveljski Slavček v Unionski dvorani v Ljubljani leta 1931
Avgust ŠULIGOJ, ustanovitelj zbora, pedagog in zborovodja 1927 - 1941
|
Roman KUKOVIČ
TISTI NJIHOVI SREBRNI GLASOVI Založba PRIMUS 2017 268 str. - broširano Poklon Trbovljam, mojemu rojstnemu kraju, njegovi zborovski tradiciji, Avgustu Šuligoju, pedagogu in zborovodji, mladim pevcem ml. pevskega zbora Trboveljski Slavček med leti 1927/41, rudarskim rodovom ter vsem tistim, ki so to mesto gradili na temeljih človečnosti, humanizma, solidarnosti, a tudi v duhu vstajništva in upora ter z željo po boljšem jutri! Roman Kukovič Fenomen trboveljskega mladinskega pevskega zbora Slavček sega v čas med letom 1927 in letom 1941. V dobesedno prelomen čas prve svetovne gospodarske krize, v čas, ko sta se po Evropi že začel razraščati fašizem in nacizem. Je pa, na drugi strani, takrat v Trbovljah obstajalo močno delavsko gibanje, zaradi katerega so kasneje Trbovlje, in z njim tudi celotno Zasavje, dobile naziv Rdeči revirji. Takrat, leta 1929, je »prišlek« iz Primorske, iz Gornjega Zemona, učitelj in glasbeni pedagog Avgust Šuligoj, na osnovni šoli Vode v Trbovljah ustanovil mladinski pevski zbor. Po prvih letih težkega dela in navkljub številnih preprekam oblasti in nemškutarjev, je zbor kmalu dosegel mednarodno slavo in bil povabljen na gostovanja po domala vsej Srednji, Južni ter Vzhodni Evropi. Slavčki pa so bili tudi tisti, ki so zapeli v prvem medcelinskem radijskem prenosu med Evropo in ZDA. Faksimile tega posnetka je pokojni predsednik RS dr. Drnovšek poklonil kot protokolarno darilo ameriškemu predsedniku Billu Clintonu na njegovem prvem obisku Slovenije. Tako lahko mirno rečemo, da Slavček še danes »prepeva« v Beli hiši v Washingtonu. Slavček je bil v tistih časih podoben fenomen, kot kasneje in še danes skupina Laibach (prav tako iz Trbovelj), ki je v 80-tih in 90-tih osvojila Evropo in potem vse do danes ves svet. Sploh ob upoštevanju dejstva, da takrat, v letih pred 2.sv.vojno, ni bilo takšnih komunikacijskih poti, kot jih imamo danes, in se je rudarske otroke lahko slišalo le na njihovih koncertih ali v redkih radijskih prenosih v živo. Za zbor so v letih 1930-41 pisali tako ugledni skladatelji, kot so bili Emil Adamič, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanec, Marij Kogoj, Matija Bravničar, Danilo Švara, Matija Tomc, Stevan Mokranjac, Ivan Matetić Rongov, Boris Papandopulo, itd., glasbeni kritiki pa so zbor primerjali s še danes svetovno znanim zborom Dunajskih dečkov. Roman »Tisti njihovi srebrni glasovi« je tako neke vrste literarna freska tistega časa, dogodkov, ki so zaznamovali tisti čas, barvo, tempo in zven pa romanu dajejo srebrni glasovi mladih pevcev zbora Slavček, kot jih je takrat poimenoval skladatelj Emil Adamič in črno-belo rudarsko okolje, v katerem je zbor deloval. Knjigo lahko po povzetju ( 25,oo € + PTT) naročite s klikom na NAROČI KNJIGO ali na spletni strani : Založba PRIMUS |
Roman KUKOVIČ
Založba PRIMUS 2016
ALAH POD SVETO TROJICO
174 str. - broširano
Zgodba spregovori o izredno aktualni begunski tematiki. Sirec Jaser se odpravi na beg do Nemčije, pot ga prinese tudi v slovenski begunski center, kjer spozna aktivistko Majo. Tako lahko spremljamo oba, izvemo, kaj vse je na poti doživel Jaser in pri tem nam bo lahko dobro služil tudi spomin na nedavne prizore iz medijev. Ob Maji in njeni družini, kjer ne manjka "levih in desnih", pa se bomo lahko stehtali in izmerili. Delo je aktualno in kliče k samorefleksiji slehernika in naroda kot takega. Pisatelj je razvil tudi lik Janeza Kralja. Ime napove narcistično ranjen slovenski "povpreček", torej političnega samodržca, nacionalista, homofoba, tudi alkoholika, ki preko političnih prepričanj usodno vpliva na vse okoli sebe. Gre za "berljivejši" slovenski roman. Bralci, ki to iščejo, razumejo in bodo veseli mojega zaznamka.
Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje /recenzija romana na spletni strani
dobreknjige.si /
Roman KUKOVIČ
ŠKRŽATI Z LAVANDE - Založba ARTIUS 2014
225str.trda vezava
O knjigi :
Ljubiti in biti ljubljen je pot in cilj slehernega človeka.
Vsaka pot teče po svoje; včasih se poti približajo, se združijo, spet drugič se križajo ali ločijo.
V romanu Škržati z Lavande, avtorja Romana Kukoviča, se na cesti življenja srečata večni popotnik Odisej in razočarana Julija. Oba so valovi življenja že nosili, butali ob obalo in ju sedaj naplavili na samotni otok, kjer cveti sivka (lavanda), pojejo škržati in pripeka sonce. V tej samoti, kjer govori le tišina, doživimo vso prvobitnost narave in rodi se tista prasila; privlačnost med moškim in žensko, ki vrti ta svet. Preskoči iskra in veter ljubezni zaneti požar. Toda tu so leta in grenke življenjske izkušnje. Bosta vsemu navkljub zbrala pogum in se bosta njuni poti združili? Kaj storiti? Skočiti v neznan ocean in plavati ali preprosto oditi po svoji cesti naprej?
Škržati z Lavande je roman, ki si zasluži bralčevo pozornost. Za nekoga bo lahkotna poletna ljubezenska zgodba, drugi bo v njem prepoznal večplastne dileme.
Irena Medvešek – Knjižnica Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi
Knjigo lahko naročite na naslovu [email protected]. Cena knjige je 25,00 € + PTT.
ŠKRŽATI Z LAVANDE - Založba ARTIUS 2014
225str.trda vezava
O knjigi :
Ljubiti in biti ljubljen je pot in cilj slehernega človeka.
Vsaka pot teče po svoje; včasih se poti približajo, se združijo, spet drugič se križajo ali ločijo.
V romanu Škržati z Lavande, avtorja Romana Kukoviča, se na cesti življenja srečata večni popotnik Odisej in razočarana Julija. Oba so valovi življenja že nosili, butali ob obalo in ju sedaj naplavili na samotni otok, kjer cveti sivka (lavanda), pojejo škržati in pripeka sonce. V tej samoti, kjer govori le tišina, doživimo vso prvobitnost narave in rodi se tista prasila; privlačnost med moškim in žensko, ki vrti ta svet. Preskoči iskra in veter ljubezni zaneti požar. Toda tu so leta in grenke življenjske izkušnje. Bosta vsemu navkljub zbrala pogum in se bosta njuni poti združili? Kaj storiti? Skočiti v neznan ocean in plavati ali preprosto oditi po svoji cesti naprej?
Škržati z Lavande je roman, ki si zasluži bralčevo pozornost. Za nekoga bo lahkotna poletna ljubezenska zgodba, drugi bo v njem prepoznal večplastne dileme.
Irena Medvešek – Knjižnica Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi
Knjigo lahko naročite na naslovu [email protected]. Cena knjige je 25,00 € + PTT.
ODLOMEK IZ KNJIGE :
Njegove roke so se spet zganile in se pomaknile nazaj navzgor po mojih nogah. Bila sem presenečena, da mi ni bilo niti malo neprijetno, ko so se njegovi prsti sprehajali tudi po notranji strani beder in se nevarno bližali središču
»Ta prava je, ko v množici vidiš le njen obraz. Ko te njen nasmeh vedno znova očara. Ko ti vsak njen poljub vzame tla pod nogami. Ko čisto vsako njeno besedo vpiješ kot žejen vode. Ko ti spi na ramenu in se tvoje dihanje do potankosti uglasi z njenim. Ko sta eno in samo. Ko si ne želiš nič več nič in le to, da traja. To je… To je po moje to.« je dejal s čudno raskavim glasom.
Malce sem razmaknila noge. A res samo malo, le toliko, da so njegovi prsti imeli dovolj prostora za božanje. Ker to ni bilo nobeno mazanje več, pač pa eno samo božanje. Božansko božanje, ki ga nisem bila deležna že stoletja dolgo.
Vau… Če zdaj neha, ga ubijem!
VIDEO NAPOVEDNIK KNJIGE :
Njegove roke so se spet zganile in se pomaknile nazaj navzgor po mojih nogah. Bila sem presenečena, da mi ni bilo niti malo neprijetno, ko so se njegovi prsti sprehajali tudi po notranji strani beder in se nevarno bližali središču
»Ta prava je, ko v množici vidiš le njen obraz. Ko te njen nasmeh vedno znova očara. Ko ti vsak njen poljub vzame tla pod nogami. Ko čisto vsako njeno besedo vpiješ kot žejen vode. Ko ti spi na ramenu in se tvoje dihanje do potankosti uglasi z njenim. Ko sta eno in samo. Ko si ne želiš nič več nič in le to, da traja. To je… To je po moje to.« je dejal s čudno raskavim glasom.
Malce sem razmaknila noge. A res samo malo, le toliko, da so njegovi prsti imeli dovolj prostora za božanje. Ker to ni bilo nobeno mazanje več, pač pa eno samo božanje. Božansko božanje, ki ga nisem bila deležna že stoletja dolgo.
Vau… Če zdaj neha, ga ubijem!
VIDEO NAPOVEDNIK KNJIGE :