Seveda, prve sestavke sem pisal, tako kot vsi, v šoli. Najbolj besen sem bil v 5.razredu OŠ, ko smo pisali spis na temo Zimska idila in sem opisal zaledeneli potok, na njem mlinsko kolo iz katerega kapljajo sveče, skozi okno mlina sije plamen sveče, itd. Živ kič, bi rekel danes, a ko sem takrat spis oddal, sem bil nase sila ponosen, da sem spravil skupaj toliko "lepega" in to le na eni ali dveh straneh. No, veselja je bilo konec, ko je tovarišica spis vrnila in je na njem z veliko pisalo 1, s pripisom - preplonkano ali je pa ti je spis napisal nekdo od staršev...
Srednja šola je bila že nekaj povsem drugega. Po nekaj bolj kot ne ponesrečenih pesmih moji prvi punci, za katere dvomim, da so še kje v kakšnem predalu (ali pa...), in potem, ko sem mimo šolskega bralnega reda prebral že kaj nekaj svetovne klasike, mi je sošolec iz 4.letnika prišepnil, da se da s pisanjem ljubezenskih zgodb dobro zaslužiti. Če jih urednik sprejme, seveda. No, s prvo zgodbo sem imel kar nekaj dela, poskusni bralec je bila moja punca in za vsak slučaj še moja mama ali celo babica, a ko je bila moja prva zgodba sprejeta kar iz prve, sem dobil korajžo in kmalu sem vsak teden na revijo Antena, urednik je bil Aleksander Lucu, poslal vsaj eno zgodbo. Po kakšnem mesecu dni, ko je stekla obojestranska izmenjava, mi je poštar na vrata vsak teden prinesel denarno nakaznico za honorar, ki sploh ni bil slab. Si zamislite mulca, kako me je kar razganjalo od ponosa, da mi za moje izmišljene zgodbe plačujejo? Samo, priznal pa tega nisem nikomur in razen moje punce in domačih nihče ni vedel za moje zgodbe o prvih poljubih ali pa o neuresničeni ljubezni drugošolke, zaljubljene v fuzbalerja. Bil sem fant, kot se šika, z malo daljšimi lasmi, oblečen v jeans in frajer, za katerega se pa res ni spodobilo, da bi pisal osladne love story zgodbe.
Ne spomnim se kdaj in zakaj sem se naročil na revijo Mentor, ki je pod okriljem ZKOS skrbela za literarni naraščaj. Tudi leta, ko sem se odločil, da sodelujem v njihovem natečaju se ne spomnim najbolje, a mislim, da je bilo 1980-to. Kakorkoli že, na območno tekmovanje sem poslal kakšnih 5 ali 6 različnih novel in dve tršici slovenščine in prfoks slavistike Aleš Gulič - Leko, so se odločili, da bom zeleno črne barve Zasavja na republiškem srečanju mladih literatov v Lenartu v Slovenskih goricah tistega leta zastopal jaz. Tam so nas poleg Dragice Breskvar, urednice Mentorja, pričakali še novinarja Peter Kuhar in (spet) Aleksander Lucu, pisatelja Tone Partljič in Franček Rudolf in kup pomembnežev iz malega, a sila prijaznega in gostoljubnega Lenarta. Ko sem na zaključni večer, na velike finale, na odru gasilskega doma pred nabito dvorano, dobro podprt s špricerji, prebral namesto neke socialne novele o starki, ki bi sodila v dom za ostarele zgodbo o čudaku, ki čez celo zgodbo govori, kako bo seksal in se na seks tudi obredno pripravlja, a nazadnje pravzaprav izvemo, da je objekt možakarjevega poželenja ni ženska, pač pa napihljiva gumijasta lutka, ki jo možakar v navalu ljubosumnega besa tudi prebode z nožem. Ko je po mojih prebranih besedah iz ženske puhnil še zadnji zrak, je v dvorani nastala mrtvaška tišina, jaz pa sem bil prepričan, da me bodo kamenjali, ker sem jim pač prebral neke vrste mehko pornografsko zgodbo. A to je bilo le zatišje pred viharnim in bučnim aplavzom, s katerim so me nagradili. Tistega večera, na veselici, ki je kulturi v koraku sledila, kot se za vinorodne kraje tudi spodobi, sem bil najbolj oblegan in največkrat intervjuvan literat v Lenartu. Še Franček Rudolf se je pridušal, da mi zavida, ko sem dal izjave za šolsko glasilo in gasilski obzornik, v katerem so menda objavili tudi mojo fotografijo. Lepo, ne?
Srednja šola je bila že nekaj povsem drugega. Po nekaj bolj kot ne ponesrečenih pesmih moji prvi punci, za katere dvomim, da so še kje v kakšnem predalu (ali pa...), in potem, ko sem mimo šolskega bralnega reda prebral že kaj nekaj svetovne klasike, mi je sošolec iz 4.letnika prišepnil, da se da s pisanjem ljubezenskih zgodb dobro zaslužiti. Če jih urednik sprejme, seveda. No, s prvo zgodbo sem imel kar nekaj dela, poskusni bralec je bila moja punca in za vsak slučaj še moja mama ali celo babica, a ko je bila moja prva zgodba sprejeta kar iz prve, sem dobil korajžo in kmalu sem vsak teden na revijo Antena, urednik je bil Aleksander Lucu, poslal vsaj eno zgodbo. Po kakšnem mesecu dni, ko je stekla obojestranska izmenjava, mi je poštar na vrata vsak teden prinesel denarno nakaznico za honorar, ki sploh ni bil slab. Si zamislite mulca, kako me je kar razganjalo od ponosa, da mi za moje izmišljene zgodbe plačujejo? Samo, priznal pa tega nisem nikomur in razen moje punce in domačih nihče ni vedel za moje zgodbe o prvih poljubih ali pa o neuresničeni ljubezni drugošolke, zaljubljene v fuzbalerja. Bil sem fant, kot se šika, z malo daljšimi lasmi, oblečen v jeans in frajer, za katerega se pa res ni spodobilo, da bi pisal osladne love story zgodbe.
Ne spomnim se kdaj in zakaj sem se naročil na revijo Mentor, ki je pod okriljem ZKOS skrbela za literarni naraščaj. Tudi leta, ko sem se odločil, da sodelujem v njihovem natečaju se ne spomnim najbolje, a mislim, da je bilo 1980-to. Kakorkoli že, na območno tekmovanje sem poslal kakšnih 5 ali 6 različnih novel in dve tršici slovenščine in prfoks slavistike Aleš Gulič - Leko, so se odločili, da bom zeleno črne barve Zasavja na republiškem srečanju mladih literatov v Lenartu v Slovenskih goricah tistega leta zastopal jaz. Tam so nas poleg Dragice Breskvar, urednice Mentorja, pričakali še novinarja Peter Kuhar in (spet) Aleksander Lucu, pisatelja Tone Partljič in Franček Rudolf in kup pomembnežev iz malega, a sila prijaznega in gostoljubnega Lenarta. Ko sem na zaključni večer, na velike finale, na odru gasilskega doma pred nabito dvorano, dobro podprt s špricerji, prebral namesto neke socialne novele o starki, ki bi sodila v dom za ostarele zgodbo o čudaku, ki čez celo zgodbo govori, kako bo seksal in se na seks tudi obredno pripravlja, a nazadnje pravzaprav izvemo, da je objekt možakarjevega poželenja ni ženska, pač pa napihljiva gumijasta lutka, ki jo možakar v navalu ljubosumnega besa tudi prebode z nožem. Ko je po mojih prebranih besedah iz ženske puhnil še zadnji zrak, je v dvorani nastala mrtvaška tišina, jaz pa sem bil prepričan, da me bodo kamenjali, ker sem jim pač prebral neke vrste mehko pornografsko zgodbo. A to je bilo le zatišje pred viharnim in bučnim aplavzom, s katerim so me nagradili. Tistega večera, na veselici, ki je kulturi v koraku sledila, kot se za vinorodne kraje tudi spodobi, sem bil najbolj oblegan in največkrat intervjuvan literat v Lenartu. Še Franček Rudolf se je pridušal, da mi zavida, ko sem dal izjave za šolsko glasilo in gasilski obzornik, v katerem so menda objavili tudi mojo fotografijo. Lepo, ne?
Ko sem se po končanem študiju zaposlil, sem pisanje potisnil v stran. Enkrat samkrat sem napisal scenarij za celovečerni film in ga poslal na natečaj VIBA FILMA, a dvomim, da ga je kdo sploh bral. Film, posnet po tem scenariju, sem tako lahko videl le jaz sam, ko sem ga pisal, zaneseni cineasti pa bodo kdaj v prihodnosti nemara pisali, kakšna škoda je bila s tem storjena svetovni kinematografiji. Sem pa na TV SLO napisal kakšen scenosled ali okvirni format za kakšno TV oddajo, nekaj člankov sem napisal tudi za Mladino, Stop in potem še za Zasavski tednik Zasavc, potem pa spet dolgo časa nič. Nobene novele, kaj šele romana. Nekje na tej moji avtobiografski internetni strani sem že zapisal, da je moj prvi roman TARTINIJEV KLJUČ zakrivila moja hči Lana in da se ta dogaja v Piranu, sosednji Trst, kjer sem ga pisal, pa je kriv tudi za prvo novelo po skoraj 30 letih. Med sprehodom po tržaških Barkovljah pred gradom Miramar sem nekega večera pomislil na to, kdo vse od svetovno znanih ljudi je živel, deloval ali nemara samo potoval skozi Trst. Ob tem se mi je porodila najprej ideja za roman, a ker sem takrat že pisal Tartinijev ključ, v zapiskih in orisih pa je nastajal tudi že roman Internetna čokolada, sem se spomnil, da mi je urednik tržaške revije Mladika Marij Maver omenil, da so objavili razpis za najboljšo novelo in nazadnje sem še zadnji hip POPOTOVANJE Z ALMO poslal na Mladiko in dobil tudi nagrado. Na slovenski kulturni praznik so mi jo na svečanosti ob vsem pompu tudi podelili, novelo pa seveda objavili v reviji Mladika. V zgodbi se France, med sprehajanjem po Barkovljah, prav tako kot jaz, po nekem čudeže začne sprehajati v času in prostoru, skoz katerega popotuje z Almo Karlin, svetovno popotnico in pisateljico. Na Ponte Rossu srečata Stradivarija, ki je na poti k Tartiniju, na nabrežju proti Devinu naletita na Rilkeja, v kavarnici na Ernesta Hemingwaya in Ito Rino, pred hotelom na Nikolo Teslo in tik preden se z Almo razideta še Jamesa Joycea, ki še ne ve, da bo napisal roman Ulysses. Ko je Woody Allen leto kasneje posnel film Polnoč v Parizu (Midnight in Paris), sem bil prepričan, da je idejo za scenarij ukradel prav meni in to direktno iz novele POPOTOVANJE Z ALMO. V reviji Mladika sem potem objavil še nekaj novel. IZGUBLJENI V RAJU govori o priseljencih iz tretjega sveta, ki kot klošarji in priložnostni delavci životarijo v Trstu, novelo SPRAVA, ki opisuje dogodke ob koncu II. svetovne vojne in o današnjih dneh, ko so si osebe po skoraj pol stoletja pripravljene odpustiti in še novelo VREMSKI BRITOF - TRST, ki govori o časih, ko je bila meja med Italijo in takratno Jugoslavijo še zaprta meja, a so preko nje vseeno vsakodnevno z maloobmejnimi prepustnicami Slovenci v Trst hodili po dodaten zaslužek. Je resnična prigoda o dekletu in materi, ki po tržaških restavracijah in tržnici prodajata na Vremah nabrane jurčke in sta tarči zaničevanja in šikaniranja nacionalističnih malomeščanov. Po nasvetu prijatelja iz kroga Mladike, sem potem takšne zgodbe nehal pisati, ker mi je namignil, da jih tovrstna tematika, vezana na bolečo polpreteklo zgodovino moti in da jih neradi objavljajo.
Nagrajeno novelo POPOTOVANJE Z ALMO si lahko, če vas zanima, preberete spodaj.
Nagrajeno novelo POPOTOVANJE Z ALMO si lahko, če vas zanima, preberete spodaj.