Kot otrok sem bil nemiren, veliko pa sem se ubadal tudi s stvarmi, ki jih nisem dojel. Moja babica je večkrat rekla, da "iz mene enkrat še nekaj bo, ker da je nenormalno, da otroka pri teh letih zanimajo takšne stvari, kot je vprašanje onstranstva". Ko sem na primer videl na TV posnetek Gagarina, sem si po tem še nekaj dni pred spanjem razbijal glavo s tem, kaj in kolikšno je vesolje, in kaj je to neskončnost. Dobro, da sem kmalu našel kakšno drugo stvar, ki me je okupirala, ker tega, kaj je neskončnost, še danes ne vem, kaj šele, da bi jo razumel.
Moje domače Trbovlje so seveda naredile name pečat, ki ga bom nosil do smrti, če za mano ostane tudi kakšna knjiga, pa še dlje. Starši me, čeprav sem bil edinec, niso crkljali, kaj hudo "trpinčili" pa tudi ne. Vrtec, osnovna šola, poletja na Rabu, kopalnica (tako smo v Trbovljah imenovali letni bazen), dvorišče, gozdovi na Kleku, travnik pri Loški cerkvi, pozimi za sankanje in smučanje, poleti za ravbarje in žandarje, partizane in Nemce... Potem pa sem odkril še knjige. Prva, ki sem jo prebral sam, je bila knjiga Alberta Moravie Najdenček. Še danes lahko vidim njeno naslovnico. Da bo knjiga moja spremljevalka skozi vse življenje in da bom kakšno tudi sam napisal, takrat niti sanjal nisem. Sploh se ne spomnim, kaj sem si sploh želel, da bi postal, ko bom velik. No, ni čisto tako. Ko smo v zgodnjih šestdesetih dobili televizijo in ko sem gledal Hudečka in Čolnika, kako se pogovarjata s pisateljicami in pisatelji (takrat enkrat je bil na Bledu svetovni PEN) sem pomislil, da to pa sploh ne bi bilo slabo in da bi kaj takega lahko počel tudi jaz.
Po tistih prvih "luštah" po delu na TV, sem v življenju prehodil še marsikakšno pot in okusil še kar nekaj postaj, preden sem končno pristal tam, kjer sem danes. Moje prvo zares plačano delo je bilo razvažanje sladic na trikolesniku iz bližnje slaščičarne, nato še sadja in zelenja pri Vitaminki, potem sem na trboveljski Ciglani zlagal opeko, na "Holzplacu" premetaval hlodovino in nazadnje v rudniku, na koti 315, kopal tudi premog. Vse to med počitnicami, medtem ko sem gulil šolske klopi in bil prepričan, da grem študirat medicino, mogoče na AGFRT režijo, tudi pravo me je mikalo, a ne čisto zares, v resnici me je vlekla predstava o tem, da si lahko kot pravnik tudi odvetnik, neodvisen, sam svoj gospod, kar je bilo v tistih časih seveda nekaj nedoumljivega. Tisto poletje pred odhodom na faks sem si privoščil tako dolgo poletje na Rabu in v Dubrovniku, da ko sem nazadnje prišel v Ljubljano in se poskušal vpisati, povsod tam, kjer bi jaz rad poslušal kakšnega zateženega profesorja, ti profesorji niso več hoteli niti slišati zame. Bil sem pač prepozen, zamudil sem vse normalne vpisne roke in nazadnje pristal na dveh levih faksih, pa še to le do sredine decembra. Potem sem s kolegom odletel v Avstralijo in tam ostal do druge jeseni. Začel sem, kot vsak prišlek, na dnu. Pomival sem posodo v piceriji, nato napredoval do peka pizz, od tam zbežal v pohištveno podjetje v skladišče, zadnje dva meseca pa sem bil celo "šef" njihovega izvoza za Evropo. Ne toliko zaradi znanja ekonomije, kot zaradi moje zelo slabe, a za avstralske pojme fantastične nemščine. Po vrnitvi sem k sreči še ujel tudi čisto zadnji vlak za študij prava.
Vse ostalo se je, vsaj ko na to gledam danes, odvrtelo kot na hitro predvajanem filmčku. Prva prava zaposlitev, ko sem se kalil kot pravnik pri Rudniku Trbovlje, nato vodil v TKI Hrastnik cel sektor pravnih, splošnih in kadrovskih služb od tam pa pobegnil, ne boste verjeli, naravnost na RTV Ljubljana, torej na današnjo TV Slovenija. Moja pokojna babica je to pokomentirala z besedami - "A vam nisem tega že zdavnaj povedala?". V nekaj letih sem v tej hiši spoznal marsikaj, od tega kako se delajo TV drame in filmi (Korak čez, režija Igor Šmid, producent Roman K.), športni prenosi (OI v Calgaryu), kako se snujejo novi formati oddaj (Zrcalo tedna), kako Milan Kučan niti enkrat ni poklical mojega šefa Darka Marina na odgovornost (Štrajk v Litostroju - izjave Franceta Tomšiča), kakšne gobe je vlagal Veliki gobar (Novoletni intervju s Stanetom Dolancem). Zanimivo in poučno, kar sem kasneje, po nekaj letih dela v gospodarstvu s pridom uporabil pri postavljanju zasavske regionalne televizije TV Center. V letih 1997 do 2002, torej v petih letih, kolikor je delovala, si je mala "televizija s kontroliranim poreklom" pridobila širok krog gledalcev ne le iz Zasavja, pač pa tudi Savinjske doline, Dolenjske in okolice Ljubljane. Še dandanes me kdo pocukne za rokav in mi pravi, da je škoda, da ni več oddaj Galerija portretov v času in prostoru, KUL (T)URA, pa izbora Zasavskega športnika leta, predvolilnih soočenj, dnevno informativne oddaje Zasavje danes, tedenske Sedem dni, vsakoletne humanitarne TV akcije Odprta dlan, zabavno-glasbenih oddaj, otroških in mladinskih oddaj, oddaje o modi KBM Fashion, izborov Lepotice Zasavja, Novoletnih ali Pustnih oddaj, celo dokumentarnih filmov, kot sta bila 1.junij v Trbovljah ali Portret Stojana Batiča, novinarjev, voditeljev in tehnikov Danija, Mažita, Dušana, Romana, Petre, Duši, še ene Petre, Jureta, Franja, Marinke, Aleša, Mareta, Tatjane, Karmen, Staša, Branka, Francija, Branke, Kristine, Sandre in številnih drugih, ki so dajali pečat tej televiziji, ki jo je, kot že marsikaj drugega do danes, uspela uničiti lokalna politika, ko je hotela imeti v njej odločujoč vpliv. Mnogi med naštetimi so danes sodelavci drugih medijev, televizij, radiev ali časopisov. Sam sem na povabilo Staneta Graha, mojega direktorja že na TV SLO, vključil kot novinar in kot urednik v soustvarjanje TV PIKA. Televizija, katere lastnik Grah je že takrat zagovarjal pozitivno in podjetniško naravnanost, je bila nekaj svežega v programski ponudbi in skupaj z Žigo Karižem, Mileno Kalacun-Lapajne, Jano, Jelko, Marjanom, Nino Irt in drugimi smo ustvarjali oddaje Med danes in jutri, ABCD, Poslovni studio, Sanjska poroka in bili kot prva komercialna televizija preko satelita vidni po vsej Evropi. Kasneje, po združitvi TV Pike s PRO PLUS, sem odšel v tujino, v Italijo. Delal za RAI in pisal za nekatere slovenske medije in... No, takrat, v zavetju Trsta in Rima, ko je bilo časa kar naenkrat več kot dovolj, sem napisal tudi svoj prvi roman. Roman Tartinijev ključ, ki je posvečen moji hčerki Lani in ki me spominja na nekaj najinih zelo lepih skupnih počitnic, ko sva odkrivala naš obmorski biser, Piran. Vse ostalo še polpretekla zgodovina ni in...
Če v nekaj besedah strnem nekaj več kot 50 let, sem obenem, ko sem z najmanjšimi prstki v Glasbeni šoli Trbovlje igral klavir pri prof. Albin Weingerlu odkril tudi svet pisane besede in knjig, ko sem se na pamet učil odlomek iz Cankarjeve Skodelice kave, nisem niti v sanjah pomislil, da bom sam kdaj pisal novele in celo romane. Ko sem kot srednješolec in študent s pisanjem ljubezenskih zgodb za revijo Antena zaslužil več, kot pa moj prijatelj iz otroštva, ki je delal pri mlinu v trboveljski Cementarni, niti slutil nisem, da bodo čez 30 let, ko sem se sam namenil pisati romane, honorarji zanje takšni, da če bi hotel od njih živeti, bi moral vsak mesec napisati vsaj roman ali dva. Ko sem v Melbournu pomival posodo, sem na tihem upal, da se kapitalizem v tisti najgrši podobi nikoli ne bo prikradel na sončno stran Alp. Tako sem v tem mojem času in kopal premog in stisnil roko več predsednikom držav, od Gorbačova, Clintona do Kučana in Drnovška. V studiu in izven sem se pogovarjal z ljudmi iz socialnega dna, že naslednji dan pa v Kopru sedel za isto mizo z Berlusconijem, ko je ta najemal frekvence koprske TV za svoj nastajajoči MEDIA SET imperij. Moja takratna žena je zakrivila, da nisem odšel kot gastarbaiter za programskega direktorja v Köln, moja naslednja žena pa, da sem se iz gospodarstva vrnil nazaj v medije. Ko sem kot gostujoči predavatelj na Antalyski univerzi študentom predaval o svobodi medijev v EU, se mi niti sanjalo ni, da bodo nekoč v Sloveniji novinarji prekarski najemniki, medije pa da bodo vodili Damjan Murki medijski scene. Kljub vsemu pa...
Splačalo se je. Mogoče bom katere od teh dogodkov opisal tudi v kakšni svoji knjigi, jih nemara predstavil tudi v kakšnem igrano-dokumentarnem filmu ali pa jih bom nazadnje pripovedoval le še vnukom. Če me bodo hoteli poslušati.
Splačalo se je. Mogoče bom katere od teh dogodkov opisal tudi v kakšni svoji knjigi, jih nemara predstavil tudi v kakšnem igrano-dokumentarnem filmu ali pa jih bom nazadnje pripovedoval le še vnukom. Če me bodo hoteli poslušati.