TELEVIZIJSKO DELO
Najprej sem se spoprijel s producentskim delom in se podpisal pod TV filma Korak čez (režija Igor Šmid, 1986) in Čisto pravi gusar (režija Anton Tomažič, izvršilni producent Marcel Buh, 1987), sodeloval pri postavitvi projekta Zimskih OI Calgary 1988 in nato v Informativnem uredništvu TV SLO pomagal pri postavitvi formata oddaje Utrip (1986/7), sodeloval pri dograjevanju dopisniških mrež po Sloveniji in v tujini, z RA Slovenija in dnevnikom DELO organiziral skupna dopisništva v New Yorku, Moskvi in Londonu, se z drugimi takratnimi jugoslovanskimi TV bodel za proste linkovske povezave s tujino v raznih komisijah JRT in kot novinar opravil nekaj pogovornih oddaj pred kamero.
Priznam, da me je prav to slednje najbolj pritegnilo. Po skoraj desetletni pavzi sem se kot urednik TV Centra pred kamere vrnil in v tistem času napravil nekaj izjemnih portretnih TV oddaj. Najbolj mi je ostala v spominu tedenska oddaja GALERIJA PORTRETOV V ČASU IN PROSTORU, v kateri sem imel čast in tudi srečo predstaviti nekaj izjemnih sogovornikov. Zdaj že pokojna Gvido Počivavšek in Rezika Koritnik, prvi predvojni trboveljski podjetnik in hotelir, druga prvi glas Mladinskega pevskega zbora Slavček, ki je deloval v letih 1929-1941 in je skoraj prekosil slovite Dunajske dečke, če omenim samo ta dva. Poseben izziv za številčno tako malo TV je bila tudi 20 minutna oddaja Zasavje danes, saj je bilo potrebno vsak dan najti dovolj zanimivih novic najprej v zasavskih občinah, potem pa še širše navzgor do Litije in navzdol do Radeč. Novost zame in tudi za gledalce pa so bila takratna prva soočenja politikov pred kamerami. Težaško, a tudi zabavno, predvsem pa dinamično delo v živo, kjer ni prostora za improvizacijo. Več, kot je sogovornikov, težje je, a še vedno boljše in lažje kot z enim, ki ti odgovarja le z DA ali NE.
V svojo televizijsko biografijo bi tako lahko vpisal vsaj 500 pogovornih oddaj in intervjujev, ne vem koliko javljan in reportaž, ter seveda ure in ure uredniškega dela, raziskovanja pri novinarskem delu, sedenja na včasih neskončno dolgočasnih novinarskih konferencah ter nešteto prevoženih in preletenih kilometrov po celi Evropi in Severni Ameriki.
Najprej sem se spoprijel s producentskim delom in se podpisal pod TV filma Korak čez (režija Igor Šmid, 1986) in Čisto pravi gusar (režija Anton Tomažič, izvršilni producent Marcel Buh, 1987), sodeloval pri postavitvi projekta Zimskih OI Calgary 1988 in nato v Informativnem uredništvu TV SLO pomagal pri postavitvi formata oddaje Utrip (1986/7), sodeloval pri dograjevanju dopisniških mrež po Sloveniji in v tujini, z RA Slovenija in dnevnikom DELO organiziral skupna dopisništva v New Yorku, Moskvi in Londonu, se z drugimi takratnimi jugoslovanskimi TV bodel za proste linkovske povezave s tujino v raznih komisijah JRT in kot novinar opravil nekaj pogovornih oddaj pred kamero.
Priznam, da me je prav to slednje najbolj pritegnilo. Po skoraj desetletni pavzi sem se kot urednik TV Centra pred kamere vrnil in v tistem času napravil nekaj izjemnih portretnih TV oddaj. Najbolj mi je ostala v spominu tedenska oddaja GALERIJA PORTRETOV V ČASU IN PROSTORU, v kateri sem imel čast in tudi srečo predstaviti nekaj izjemnih sogovornikov. Zdaj že pokojna Gvido Počivavšek in Rezika Koritnik, prvi predvojni trboveljski podjetnik in hotelir, druga prvi glas Mladinskega pevskega zbora Slavček, ki je deloval v letih 1929-1941 in je skoraj prekosil slovite Dunajske dečke, če omenim samo ta dva. Poseben izziv za številčno tako malo TV je bila tudi 20 minutna oddaja Zasavje danes, saj je bilo potrebno vsak dan najti dovolj zanimivih novic najprej v zasavskih občinah, potem pa še širše navzgor do Litije in navzdol do Radeč. Novost zame in tudi za gledalce pa so bila takratna prva soočenja politikov pred kamerami. Težaško, a tudi zabavno, predvsem pa dinamično delo v živo, kjer ni prostora za improvizacijo. Več, kot je sogovornikov, težje je, a še vedno boljše in lažje kot z enim, ki ti odgovarja le z DA ali NE.
V svojo televizijsko biografijo bi tako lahko vpisal vsaj 500 pogovornih oddaj in intervjujev, ne vem koliko javljan in reportaž, ter seveda ure in ure uredniškega dela, raziskovanja pri novinarskem delu, sedenja na včasih neskončno dolgočasnih novinarskih konferencah ter nešteto prevoženih in preletenih kilometrov po celi Evropi in Severni Ameriki.
Naslednja postaja na moji televizijski poti je bila TV PIKA. Iz tega obdobja bi v poseben izbor uvrstil oddaje MED DANES IN JUTRI, ki sem jih prvič pripravil v mesecu aprilu leta 2004, tik pred vstopom Slovenije v EU in v katerih sem gostil vse prvake parlamentarnih strank. Oddaja seveda ni bila nič posebnega, bili so to eno urni pogovori s predsedniki strank in takšne pogovore lahko, sploh v času pred volitvami ali podobnimi dogodki, kot je bil vstop v EU, najdemo na vseh televizijah.
Ko sva se z direktorjem TV PIKE Stanetom Grahom pogovarjala o terminu predvajanja oddaje, je on seveda zahteval, da gre oddaja v t.i. prime time termin ob 20.oo uri (kar so sanje vsakega televizijca), jaz pa sem vse presenetil, ko sem zahteval termin od 23.3o do 00.3o. Do tega sem prišel zaradi dveh razlogov ali celo več njih. Najpomembnejša pa sta bila, da je termin med 23.3o in 00.3o dejansko "med danes in jutri", drugi pa ta, da so imele vse konkurenčne televizije ob 20.oo uri podobne oddaje in bi kljub zanimivim gostom ne imeli visoke gledanosti. Ob 23.3o pa na programu drugih TV ni bilo najti ničesar več zanimivega, v večini so vsi vrteli ponovitve starih TV nadaljevank in oddaja je imela za tak format in termin enormno visoko gledanost med 10 in 15 %.
To je bil razlog, da smo z oddajo jeseni nadaljevali in ne spomnim se točno koliko oddaj je bilo posnetih, vem pa, da sem potem vanje vabil tudi druge osebe iz javnega življenja, od direktorjev uspešnih podjetij do drugih zanimivih gostov iz kulture.
Ko sva se z direktorjem TV PIKE Stanetom Grahom pogovarjala o terminu predvajanja oddaje, je on seveda zahteval, da gre oddaja v t.i. prime time termin ob 20.oo uri (kar so sanje vsakega televizijca), jaz pa sem vse presenetil, ko sem zahteval termin od 23.3o do 00.3o. Do tega sem prišel zaradi dveh razlogov ali celo več njih. Najpomembnejša pa sta bila, da je termin med 23.3o in 00.3o dejansko "med danes in jutri", drugi pa ta, da so imele vse konkurenčne televizije ob 20.oo uri podobne oddaje in bi kljub zanimivim gostom ne imeli visoke gledanosti. Ob 23.3o pa na programu drugih TV ni bilo najti ničesar več zanimivega, v večini so vsi vrteli ponovitve starih TV nadaljevank in oddaja je imela za tak format in termin enormno visoko gledanost med 10 in 15 %.
To je bil razlog, da smo z oddajo jeseni nadaljevali in ne spomnim se točno koliko oddaj je bilo posnetih, vem pa, da sem potem vanje vabil tudi druge osebe iz javnega življenja, od direktorjev uspešnih podjetij do drugih zanimivih gostov iz kulture.
Selitev v Trst ni bila tako težka, kljub včasih grenkim spominom na Melbourne ali daljša potovanja po celem svetu. Trst, sploh del okoli Svetega Ivana, kjer sem živel, je včasih bolj slovenski od slovenske prestolnice, Ljubljane. Zavest naših zamejcev je še vedno tako visoka, da začudi tudi Slovence iz "celine". Srečevanja s Samom Pahorjem, borcem za pravice Slovencev na italijanskih sodiščih, Borisom Pangercem, pesnikom in zborovskim zanesenjakom, profesorjem glasbe in vsestranskim glasbenikom Aljošo Starcem, njegovo ženo Martino Krapež, ki je menda kot edina Slovenka prišla v ožji izbor na festivalu San Remo, danes pa je odgovorna za promocijo v Stalnem Slovenskem Gledališču v Trstu, bratom Aljoše, s slikarjem in scenografom Aleksandrom Starcem, z ljudmi okrog literarne revije Mladika... In seveda s tržaškimi televizijci. A če sem bil prej vajen televizijskega dela, sem tu moral pristati na kompromis, saj je bila kadrovska in tehnična zasedba RAI Trst močno v prid radiu, televizija pa je bila le nekakšen stranski produkt hiše RAI. Kot prvo mi je uspelo, da sem prepričal RAI v Rimu, da so nam "dovolili" izmenjave programa s TV SLO in zdaj tudi v Trstu lahko gledajo TV Dnevnik TV SLO, a le tisti del, ki je govoril o dogajanjih v Sloveniji. V vzorčni oddaji, ki sem jo dostavil velikim šefom v Rimu, je bil v TV Dnevniku tudi prispevek o Berlusconiju in o njegovih sodnih procesih. Takoj so poskočili in najprej odklonili izmenjavo, nato pa pristali na kompromis, ko sem se skliceval na dvojezičnost, recipročnost, narodne pravice zamejcev in na vse, kar mi je v tistem trenutku padlo na pamet. Nazadnje sem jih le prepričal. Tako še zdaj tržaški Slovenci lahko gledajo poročila o dogajanjih v Sloveniji, ne pa tudi, kako Slovenija gleda na dogajanje v svetu in s tem tudi na italijansko politiko.
Poleg teh izmenjav, sem odgovorne prepričal, da se je začelo tudi z lastno produkcijo, saj razen dnevnih poročil v slovenščini (te si v nočnih terminih lahko ogledate na TV SLO 3) in tedenske oddaje Mixer, RAI 3 Trieste skorajda ni pripravljala drugih oddaj v slovenskem jeziku. Čeprav je to pomenilo, da sem nekaj oddaj moral posneti s svojo kamero kar sam. Tako sem prvi dve oddaji iz serije PRIMORSKO KRAŠKE ŠTORIJE, prvo o Štanjelu in njegovi zgodovini, drugo pa o Vojaškem muzeju Lokve, tudi zmontiral na svojem računalniku in na RAI prinesel oddajo, pripravljeno za predvajanje v programu.
Poleg teh izmenjav, sem odgovorne prepričal, da se je začelo tudi z lastno produkcijo, saj razen dnevnih poročil v slovenščini (te si v nočnih terminih lahko ogledate na TV SLO 3) in tedenske oddaje Mixer, RAI 3 Trieste skorajda ni pripravljala drugih oddaj v slovenskem jeziku. Čeprav je to pomenilo, da sem nekaj oddaj moral posneti s svojo kamero kar sam. Tako sem prvi dve oddaji iz serije PRIMORSKO KRAŠKE ŠTORIJE, prvo o Štanjelu in njegovi zgodovini, drugo pa o Vojaškem muzeju Lokve, tudi zmontiral na svojem računalniku in na RAI prinesel oddajo, pripravljeno za predvajanje v programu.
Zadnja postaja na moji televizijski poti je RAI Rim, kjer sem na povabilo tistih šefov, ki sem jih prepričal, da se uvede TV Dnevnik TV SLO, pristal v Uredništvu tujejezičnih programov RAI TV. Krive so bile moje že zgoraj omenjene "štorije", ki so jih opazili na internih projekcijah RAI programov. Zadolžili so me za področje, ki sem ga najbolj poznal, za Slovenijo in za bivše jugoslovanske republike, Grčijo in Turčijo. To je pomenilo nova potovanja, nove izzive in bilo je zanimivo, dokler se gospodarska kriza ni odrazila tudi v proračunu celotne RAI in smo iz potujočih novinarjev postali nekakšni prepisovalci, ko smo iz oddaj drugih TV iz vse Evrope pripravljali nove prispevke. Tudi tu sem napravil nekakšno mini revolucijo in predlagal, da namesto tekanja po Evropi, Italiji predstavimo ljudi, ki po vsej deželi živijo in delajo, prihajajo pa iz drugih držav. Takšne oddaje se pripravljajo še danes, saj je bogastvo, ki ga nosijo s seboj ljudje, ki so se v Italiji znašli zaradi neštetih, včasih tudi neverjetnih vzrokov, neprecenljivo. Maročan, ki je v Italiji pristal pomotoma, potem ko se je skril v trup ladje, za katero je bil prepričan, da je namenjena v Veliko Britanijo in danes v Rimu skrbi za vrtove, specializiran pa je za rastline in drevesa Severne Afrike. V velemestu, kot je Rim, mu dela ne manjka in je zadovoljen, da ni končal kot potujoči glasbenik z bobni na postaji ene od londonskih podzemnih železnic, kot se je sprva namenil. Bolgar Dimitrov se preživlja s slikanjem pravoslavnih ikon, največja, kar jih je naslikal, meri v višino 3 metre, v širino pa 1,5 metra in krasi stopnišče vile nekega premožnega tovarnarja. Z njo je zaslužil toliko, kot bi v rodni Bolgariji zaslužil v 5 letih. Ti zgodbi sta zgodbi s srečnim koncem, veliko preveč pa je bilo tudi takšnih z žalostnim koncem. Najbolj žalostne so bile tiste iz Lampeduse, kjer smo bili iz našega uredništva prvi in od koder smo pravzaprav prvi tudi opozorili na tragedije beguncev iz Severne Afrike. Še danes imam pred očmi otroke in ženske v kovinskih barakah, sredi poletja in pri temperaturi blizu 40 C v senci. Ja, res, Italija ali večno mesto Rim niso samo Španske stopnice ali Fontana di Trevi. In prav zaradi tega imam še rajši Slovenijo in tudi moje Trbovlje!
FILM
Moj filmski opus seveda še zdaleč ni tako bogat, še manj pa tako obsežen, kot televizijski in je v vsebinskem delu tudi omejen le na dokumentarni film. Pri ostalih filmih sem sodeloval zgolj kot producent, čeprav smo na TV Center posneli tudi kar lepo serijo igranih TV humorističnih skečev, a to so bili le vložki v drugih zabavnih oddajah, ne pa samostojne celote.
Prvi scenarij za dokumentarec sem napisal že na TV SLO, a na žalost ga takratni urednik dokumentarnega programa ni požegnal in končal je v vertikalnem arhivu, torej v košu. Sem se pa znova opogumil nekaj let kasneje, ko sem napisal scenarij in tudi režiral dokumentarni film 1.junij v Trbovljah, ki govori o prihodu ORJUNE, organizacije jugoslovanskih nacistov leta 1924 v rdeče in knapovsko zavedno Trbovlje. V spopadih so bile tudi smrtne žrtve, seveda na strani golorokih rudarjev, medtem ko so jo nacisti takrat še odnesli brez vsake kazni.
Naslednji v mojem opusu je dokumentarec o življenju in delu kiparja Stojana Batiča ob njegovi 80. letnici, ob kateri je bil imenovan tudi za častnega občana Občine Trbovlje. Kipar, katerega opus skulptur o rudarjih, je rudarski stan tako vlil v bron in ga ohranil tudi za čas, ki prihaja, ko bo rudarstvo v Zasavju le še spomin.
Film Portret Stojana Batiča je bil prikazan na več različnih televizijah, zanj pa sem prijel tudi neko priznanje, a moram priznati, da ga nikoli nisem zares prejel in da sem bil o tem priznanju obveščen le preko pisma in iz kratkih objav v medijih.
DIH ORIENTA je bil spet en moj poskus, kako nekaj narediti brez kakšne velike tehnične podpore ali celo snemalne ekipe. Ker sem bil nekaj let, od 2003 do vključno 2006 vabljen na Akdeniz ali po naše Sredozemsko Univerzo v turški Antalyi kot gostujoči predavatelj, sem na krajših izletih in na ogledih brezštevilnih znamenitosti iz Antične dobe ali iz časa Turškega imperija začutil nujo, da o tem naredim zapis. Seveda filmski. Vsaj dve leti sem potem med tri do štirimesečnim bivanjem v Turčiji pridno snemal in si zapisoval. Ogromno so mi pomagali tudi profesorji zgodovine in sociologije na Akdeniz univerzi in končalo se je tako, da sem leta 2006, ravno na mojo petdeset letnico, imel premiero svojega prvega celovečernega dokumentarnega filma v Celju, v kinu Metropol. Po premieri je bil film prikazan še v kino dvoranah Kolosej po Sloveniji in če me spomin ne vara, tudi v Planetih TUŠ.
Ker sem takrat delal še za TV PIKO, me je direktor nagovoril, da sem po končanih projekcijah v kinodvoranah iz posnetega gradiva na novo v montaži pripravil kar 6 delov DIH ORIENTA, tokrat seveda prirejenega za televizijo. V njih sem predstavil ta Jugovzhodni del Turčije po mestih in njihovih znamenitostih in na več televizijah, premierno pa na TV PIKI, so si gledalci lahko ogledali 4o minutne dokumentarne oddaje o Antalyi, Sideju, Alanji, Olyposu, Miri in Demrah pod skupnim naslovom DIH ORIENTA. Ko sem oddaje poslal tudi rektorju Akdeniz Universistates, me je ta želel menda imenovati za častnega člana Univerzitetne bratovščine profesorjev, a zaradi pomanjkanja denarja za izvajanje EU obštudijskih dejavnosti na univerzi, ki jih je financiral Bruselj, se tja nisem več vrnil in niti ne vem, ali so moje ime zares zapisali med modrece kot je bil Nasradin Hoxha ali pač ne. Seveda je to zadnje o Nasradinu šala enega tamkajšnjih profesorjev. Lep spomin na lepe kraje in monumentalne ostanke nekdanjih civilizacij pa sem uspel razen v svojem spominu, ohraniti tudi v filmu in dokumentarnih TV oddajah DIH ORIENTA.
Na podstrani VIDEO GRADIVO si lahko ogledate tudi primer kakšnega mojega krajšega filma ali videospote.
Moj filmski opus seveda še zdaleč ni tako bogat, še manj pa tako obsežen, kot televizijski in je v vsebinskem delu tudi omejen le na dokumentarni film. Pri ostalih filmih sem sodeloval zgolj kot producent, čeprav smo na TV Center posneli tudi kar lepo serijo igranih TV humorističnih skečev, a to so bili le vložki v drugih zabavnih oddajah, ne pa samostojne celote.
Prvi scenarij za dokumentarec sem napisal že na TV SLO, a na žalost ga takratni urednik dokumentarnega programa ni požegnal in končal je v vertikalnem arhivu, torej v košu. Sem se pa znova opogumil nekaj let kasneje, ko sem napisal scenarij in tudi režiral dokumentarni film 1.junij v Trbovljah, ki govori o prihodu ORJUNE, organizacije jugoslovanskih nacistov leta 1924 v rdeče in knapovsko zavedno Trbovlje. V spopadih so bile tudi smrtne žrtve, seveda na strani golorokih rudarjev, medtem ko so jo nacisti takrat še odnesli brez vsake kazni.
Naslednji v mojem opusu je dokumentarec o življenju in delu kiparja Stojana Batiča ob njegovi 80. letnici, ob kateri je bil imenovan tudi za častnega občana Občine Trbovlje. Kipar, katerega opus skulptur o rudarjih, je rudarski stan tako vlil v bron in ga ohranil tudi za čas, ki prihaja, ko bo rudarstvo v Zasavju le še spomin.
Film Portret Stojana Batiča je bil prikazan na več različnih televizijah, zanj pa sem prijel tudi neko priznanje, a moram priznati, da ga nikoli nisem zares prejel in da sem bil o tem priznanju obveščen le preko pisma in iz kratkih objav v medijih.
DIH ORIENTA je bil spet en moj poskus, kako nekaj narediti brez kakšne velike tehnične podpore ali celo snemalne ekipe. Ker sem bil nekaj let, od 2003 do vključno 2006 vabljen na Akdeniz ali po naše Sredozemsko Univerzo v turški Antalyi kot gostujoči predavatelj, sem na krajših izletih in na ogledih brezštevilnih znamenitosti iz Antične dobe ali iz časa Turškega imperija začutil nujo, da o tem naredim zapis. Seveda filmski. Vsaj dve leti sem potem med tri do štirimesečnim bivanjem v Turčiji pridno snemal in si zapisoval. Ogromno so mi pomagali tudi profesorji zgodovine in sociologije na Akdeniz univerzi in končalo se je tako, da sem leta 2006, ravno na mojo petdeset letnico, imel premiero svojega prvega celovečernega dokumentarnega filma v Celju, v kinu Metropol. Po premieri je bil film prikazan še v kino dvoranah Kolosej po Sloveniji in če me spomin ne vara, tudi v Planetih TUŠ.
Ker sem takrat delal še za TV PIKO, me je direktor nagovoril, da sem po končanih projekcijah v kinodvoranah iz posnetega gradiva na novo v montaži pripravil kar 6 delov DIH ORIENTA, tokrat seveda prirejenega za televizijo. V njih sem predstavil ta Jugovzhodni del Turčije po mestih in njihovih znamenitostih in na več televizijah, premierno pa na TV PIKI, so si gledalci lahko ogledali 4o minutne dokumentarne oddaje o Antalyi, Sideju, Alanji, Olyposu, Miri in Demrah pod skupnim naslovom DIH ORIENTA. Ko sem oddaje poslal tudi rektorju Akdeniz Universistates, me je ta želel menda imenovati za častnega člana Univerzitetne bratovščine profesorjev, a zaradi pomanjkanja denarja za izvajanje EU obštudijskih dejavnosti na univerzi, ki jih je financiral Bruselj, se tja nisem več vrnil in niti ne vem, ali so moje ime zares zapisali med modrece kot je bil Nasradin Hoxha ali pač ne. Seveda je to zadnje o Nasradinu šala enega tamkajšnjih profesorjev. Lep spomin na lepe kraje in monumentalne ostanke nekdanjih civilizacij pa sem uspel razen v svojem spominu, ohraniti tudi v filmu in dokumentarnih TV oddajah DIH ORIENTA.
Na podstrani VIDEO GRADIVO si lahko ogledate tudi primer kakšnega mojega krajšega filma ali videospote.